Alenka in Vesna
 

Že od mladih nog me je pritegnila drugačnost. Nosim jo v sebi, v svoji duši in sem njena strastna raziskovalka in zagovornica. Vsi ljudje smo drugačni in občudujem ljudi, ki znajo svojo drugačnost spremeniti v vrlino in s tem v svojo edinstvenost. Drugačnost nas bogati, enakost ohromi.

Še močneje sem občutila bližino drugačnosti z rojstvom hčerke, ki ima prirojeno telesno okvaro. Sprijaznenje z nastalo situacijo mi je omogočalo sprejetje življenja ne glede na vse. In ker sem po naravi borka sem stigmatizacijo drugačnosti, ki sem jo občutila in jo je občutiti v naši družbi, sprejemala z jasnim neodobravanjem glede neenakosti do oseb s posebnimi potrebami. Družbi je potrebno v praksi pokazati, da si vsi zaslužimo enake možnosti z enakimi pravicami in enako odgovornostjo.

Vsi smo samo ljudje s takimi in drugačnimi lastnostmi, ki še kako močno občutimo bolečino ob nesprejetju.

Še naprej se bom trudila svetu pokazati, da z drugačnostjo ni nič narobe, da nam lahko pokaže pot našega razvoja neglede na to ali gre za našo drugačnost ali pa drugačnost sočloveka v družbi. Povežimo se, odprimo srca ter pomagajmo drugačnost z zgledom narediti edinstveno.

Zato z Alenko uresničujeva projekt inkluzije oseb s telesno in duševno motnjo v družbo in delo.

Verjameva v nasmeh, prijazno besedo in topel objem.

VERJAMEVA, da lahko z Vašo podporo pomagava pri uresničitvi potreb oseb s telesno in duševno motnjo v razvoju!

Vesna

Sem ponosna mamica sina Lana, ki ima downov sindrom. Star je 16 let in skozi leta njegovega razvoja nam je bila v ospredju potreba po njegovi čim večji samostojnosti, odraslosti in odgovornosti. Moja drugačna izkušnja mi je odprla pogled na svet, ki je mnogim nepoznan, strašljiv in pomilujoč. Ko si v drugačnem svetu natakneš očala, se umiriš in ga sprejmeš za svojega, spoznaš vse darove, ki ti jih prinaša. Spoznaš, kaj je to ljubezen, sreča in pogum.

Spoznala sem, kako biti potrpežjiv, se učiti korak za korakom in vsakič postaviti višjo nalogo. Ko ljudem z motnjo v duševnem razvoju damo vednost, da zmorejo in jih pri tem spodbujamo, se zvesto trudijo. Njihov posebni čut za odgovornost je neizmerno velik in nepreklicen.

Staršem, ki se srečujejo s to posebno izkušno bi rada sporočila, da delo z otrokom s posebnimi potrebami dvojno nagradi. Postaviti si je potrebno visoke, a realne cilje za svojega otroka, brez pomilovanja, saj so v svojem odraščanju podobni vsem ostali vrstnikom in imajo enake potrebe. Imajo enake želje, kot vsi in mi jim moramo to omogočiti. Da osnovne življenske potrebe, kot je samostojen prihod na delo, obisk knjižnice, obisk kina, bližnjega lokala,… zadovoljujejo z odgovornim vedenjem.

Pogumno naprej po poti drugačnosti!

Alenka