NAJ SE SLIŠI GLAS:
kaj pomeni osebna asistenca ter vključujoča enakost ljudem z motnjami v duševnem razvoju?

Zagotovo ste že slišali za nas. Smo uporabniki osebne asistence in del kolektiva Verjamem vate, organizacije s statusom socialnega podjetja. Vključeni smo v delovno okolje v Naša trgovin’ca, šivalnici LUP. jeans , ter pisarni za osebno asistenco, kamor se vsakodnevno zatekamo pred stresnimi situacijami, ki nas bremenijo bolj kot običajne ljudi.

Motnja v duševnem razvoju je naša zvesta spremljevalka že od malega. Nekateri smo jo vzeli za svojo, drugi pa se z njo težje sprijaznimo. Velikokrat je naše čustvovanje, razumevanje in doživljanje sveta drugačno, veliko stvari ne razumemo tako zlahka.

Pri vsem tem so nam v pomoč naši osebni asistenti. Nas spodbujajo, motivirajo in imajo radi. To nam veliko pomeni, saj so naši starši od nenehne skrbi za nas pogosto zelo izčrpani. Velikokrat tako zelo, da preprosto ne zmorejo ugoditi vsem našim posebnim potrebam. Veseli smo, da imamo nekoga, ki nas vsako jutro sprejme z nasmehom na obrazu in nas popelje v svet. To nam res veliko pomeni.

Tega zapisa niso napisali uporabniki, ampak jaz, Vesna, socialna podjetnica in zastopnica društva Verjamem vate. Že vrsto let je naše poslanstvo vključiti ljudi s posebnimi potrebami v njim prilagojeno delovno okolje. Ker njihovo kognitivno in duševno stanje z leti upada, je za njih vključenost izredno pomembna. Tako dobijo priložnost, da na otipljiv način sprejemajo informacije okoli njih, jih bolje razumejo in ponotranjijo. Imajo iskreno željo po prijateljskih in delovnih odnosih, naučijo se prepoznati ločnico med njimi, posledično pa s tem pridobijo tudi občutek samostojnosti, odraslosti in odgovornosti.

To, da so vpeti v delovni proces ni samoumevno. Potrebno je imeti kader, ga opolnomočiti in usposobiti za delo z njimi, ga slišati in začutiti, kdaj potrebujejo pomoč, da postavijo meje sebi in uporabniku, da od predanosti uporabnikom ne izgorijo.

Vsakdo, ki se vsaj malo spozna na tržne zakonitosti in podjetništvo, bi skoraj verjetno zamahnil z roko in si rekel, le zakaj bi to počeli?

Zaradi dostojanstva. Zaradi vrednot, ki jih kolektiv razvije z njihovo prisotnostjo. Gre za medsebojno dajanje in prejemanje. Tudi oni so učitelji. Predvsem sodelovanja, potrpežljivosti, predanosti in prijaznosti. Vrednot, ki so velikokrat zapostavljene pri timskem delu. So učitelji timskega dela.

Kot socialni podjetniki smo se prilagodili delu v posebnih, včasih ekstremnih, razmerah. Na področju trženja storitev in izdelkov smo konkurenčni in okoljsko naravnani, hkrati pa v ospredje postavljamo družbeni vidik.

Velikokrat sem presenečena koliko ljudi ne prepozna njihovih sposobnosti. Kako so zapostavljeni kot člani družbe, neslišani in nevidni. Pa vseeno tako pristni, srčni in dobronamerni. Pripravljeni na aktivacijo tiho čakajo, da jih vključimo in zaposlimo. Ker tudi oni so ljudje, čuteči in razmišljujoči. Vsaj tako ali pa še bolj kot mi.

Njihova usoda, nam, ki jih vključujemo, trenutno žal ni znana. Njihove posebne potrebe niso prepoznane kot nekaj dobrega, zato je strokovna javnost odločila, da ljudem z motnjami v duševnem razvoju ne pripada osebna asistenca v takšnem obsegu kot ostalim invalidom, in sicer z argumentom, da osebnih asistentov ne morejo samostojno voditi na poti do izpolnjevanja svojih želja in obveznosti. Le-to morajo v njihovem imenu prevzeti njihovi skrbniki, svojci in pa izvajalci storitev osebne asistence. Kar pa je v primeru dobre organizacije in deljene odgovornosti popolnoma izvedljivo. Potrebno je graditi na medsebojni zavzetosti tako zaposlenih kot uporabnikov in njihovih skrbnikov.

In kje smo mi, organizacije, ki skrbimo za njih?

Pišejo se vedno novi zakoni, postavljajo se pravila, govori se o etiki, trajnosti in deinstucionalizaciji. Žal smo tukaj prezrti tudi mi in v tihem upanju, da jih ne prizadenemo zaradi možnosti odvzema pravic do osebne asistence, bojujemo svoj boj za njihov obstoj.
SAJ VERJAMEMO IN VEMO, DA ZMOREJO TUDI ONI!