Prva dva, ki sta se po karanteni vrnila v center, sta Urban in Lan. Zaradi navodil vlade sta se Alenka in Vesna odločili, da bi vsak dan prišel drug uporabnik.
Lana vprašam, kaj si najbolj pogrešal doma, dvigne pogled in s pogledom obkroži po prostoru in reče: »Tole tukaj.« Iz žarečih oči mu preberem, da je to njegov svet. Nato mi kaže na svojem FB profilu mandale, ki jih je v tem času barval doma. Natančno in skrbno opravljeno delo! Ob vsaki mi skrbno in ljubeče, kot vsak umetnik, ki predstavi svojo umetnino, razlaga, katere barve je uporabil. »To sem barval ves dan. Takrat je bilo slabo vreme.« To je slika, ki je največja in razkriva njegov talent in veselje za usklajevanje barv. Za resnim fantom se skriva pisan svet.
Nato nadaljuje. »Pogrešal sem delo v Naši trgovin’ci. Skupaj z mentoricami prodajamo, rad tudi režem krpice, zlagam in prebiram oblačila pa tudi igrače, ki jih ljudje prinesejo v trgovino. Prodajamo ženska in otroška oblačila.«
Tudi Urbana vprašam, katero delo ti opravljaš v trgovini: »Delamo vse, kar je treba, pomagam Alenki , Vesni in Joži. Trgam papirje, režem krpice. V trgovini brišem prah, pospravljam, zlagam obleke. Sesam in pomivam tla. Pomagamo tudi prodajati. Sam grem v trgovino po material in blago za šivilje. Zanimivo je.«
Nekateri delajo tudi v kavarni Vej’ca. »Tam kelnarim ali pomivam posodo in zlagam v stroj. Nekoč ko sem delal tam, ni bilo vode, zato sem posodo v stroj le zložil in je nisem mogel pomiti,« pripoveduje Urban o dogodivščinah v Domu upokojencev Domžale, kjer enkrat na teden dela.
»Kako se počutiš, ko delaš v trgovini?«,ga vprašam, ko vidim, kako delaven je. Z nasmehom mi kratko odgovori: »Srečen sem,« nato nadaljuje, »zelo nama je všeč, ko kdo pride v Našo trgovin’co.«
»Kaj pa dnevni center?« usmerim Lana z vprašanjem. Pomolči, da bi našel pravo besedo in nadaljuje. »Pogrešamo prijatelje, najbolj si pa želim slišati ali videti Jaka. Z njim se lahko pogovoriva o zaupnih stvareh …«
Urbana, ki je danes praznoval rojstni dan, vprašam, ali koga posebej pogrešaš? Popravi me in reče: »Mi se učimo, da držimo skupaj, mi smo ekipa TOP 5.« In čez nekaj časa nadaljuje: »Pogrešam Gregorja, Jakata, Lana, Mašo in Suzano, Meto in Alenko ter Vesno. Vse.«
Iz iskrenega načina govora zaznam, da vedno ni lahko biti hvaležen in prijazen do vseh, ki jih srečujemo na poti. Zato popravek sprejmem brez pripomb. Spomni me na njihov reklamni letak trgovine z naslovom Recycled Handmade Unique za blagovno znamko Lup jeans. Društvo Verjamem vate želi spodbuditi okolico k ohranjanju spoštovanja in gradnji odnosov ter izkazovanju prijaznosti in hvaležnost do ljudi, ki jih srečujemo na poti! In Urbanu je to zelo znano, zato me je na to opozoril. Molče občudujem njegov trud, da je potrebno upoštevati navodila mentorjev in staršev, ki mu pomagajo se vključiti v zunanji svet.
Kasneje Urban nadaljuje v bolj sproščenem slogu: »Pogrešam tudi Joži in Mito, onadve sta mentorci, njima lahko zaupam moje pomembne in resne stvari. Tiste, ki so zame težke.«
Opisuje dnevno rutino v dnevnem centru. »Z Mito se igramo Enko, pijemo čaj, kuhamo kosilo, gremo v trgovino. Tam si kupimo hrano. Imamo tudi vsak svoj zvezek in knjigo receptov, kamor si zapisujemo postopke.«
Lan mi pove: Tukaj je prostor, kjer se lahko srečujem še z drugimi in skupaj kaj delamo, tukaj je varen prostor. Govori s pomembnim glasom: »Imamo tudi svoj košarkaški tim TOP 5. Sestavljamo puzzle, ponavljamo seštevanje, množenje in branje.«
Urban: »Vesel sem, da sem lahko prišel v trgovino za rojstni dan, da ste mi zapeli pesmico in smo nazdravili s kavico, sem pa tudi upal, da bom na svoj rojstni dan imel žurko z vsemi, ki jih pogrešam,« obžalujoče prizna. Ve, da žal zdaj to ni mogoče zaradi izrednih razmer v svetu (Covid-19).
Kaj pa zdaj, ko je Korona?
»Korone se ne bojim«, nadaljuje. »Upal pa sem, da bo vse po starem. Da bom videl vso našo ekipo. Da bomo plesali s Tino. Z Janezom ob torkih risali, igrali košarko…«
Oba sogovornika plaho nakažeta, da jima je neprijetno, ker pogled v prihodnost ni jasen. Urban se spomni: »Z Meto sva govorila, da bi naredili pred svojim centrom stojnico z izdelki Lup in oblekami. Mogoče bi pa zdaj lahko to naredili. Enkrat smo bili že na Mihaelovem sejmu.«
Ob določeni uri nastopi čas, ko gre Lan domov, kot so mu naročili starši. Sprašujem ga, ker sva tisti hip sama v trgovini, če se mora komu javiti, da odhaja. Torej, naj počaka vodjo. Resno me pogleda in pove, sem že opravil, Alenka mi je tako naročila. In potem doda, da sam hodi v center in domov. »Jaz to delam sam«, poudari.
Ko se z Urbanom fotografirava v trgovini, me opozori na napis Lup jeans in pove: »Vesna je obesila plakat z našo blagovno znamko na okno in fasado.” Ko pa se posloviva mi skrbno pove: “Danes ne morem pometati in pomivati, sem se zmenil s Stanko, bo ona to napravila.”
In potem odide domov, vesel in hkrati žalosten, ker je za danes konec in vesel, ker pride kmalu spet nazaj. 🙂
Sporočamo Vam, da je Naša trgovin’ca ODPRTA, obiščete nas lahko od ponedeljka do petka med 10.00 in 19.00. uro.
Lepo vabljeni, Naša trgovin’ca je že v pomladnih odtenkih.V primeru, da ste v času karantene opravili spomladansko čiščenje oblačil bomo zelo veseli tudi Vaše podpore in donacije.